Pohlep - drugi smrtni greh, je pokopal cerkvene holdinge
sobota, 5.2.2011
 
 

DRUGI SMRTNI GREH (Pohlep)

Informacija iz italijanskega L'Esspressa o 800 milijonov dolga cerkvenih holdingov, Zvon 1 in Zvon 2, ni razburila samo katoliških vernikov, temveč vso slovensko javnost. Nič čudnega, saj bi s propadom holingov, ki bi mu verjetno sledil propad glavnega podjetja mariborske nadškofije Gospodarstvo Rast, vsaj 30.000 malih delničarjev verjetno izgubilo vse.

  

Prezadolžena nadškofija pa preko obeh holdingov obvladuje tudi pomembne deleže v številnih pomembnih podjetjih. Le sakralnih objektov zadolženemu cerkvenemu vrhu ne more odvzeti nihče. Finančne injekcije iz Vatikana ne bo. Če se predstavnikom mariborske nadškofije z bankami upnicami v začetku februarja ne bo uspelo dogovoriti o reprogramiranju kreditov, se tako lahko zgodi, da bo zadolžena nadškofija izgubila vse, razen – cerkev.

V zadnjih dneh je bilo o insolventnosti holdingov Zvon 1 in Zvon 2 povedano domala že vse. Večkrat smo slišali predstavnike mariborske nadškofije, kako zatrjujejo, da so zastavili le nekaj in ne večine nepremičnin (samostan v Studenicah, orglarsko delavnico v Hočah in del objekta na Bavarski ulici v Mariboru).

Kot trdijo, njihov dolg do bank upnic ne znaša 800, temveč »le« 17,4 milijona evrov. Kesajo se, češ da jim je žal, da so se iz te zgodbe veliko naučili in da se bodo zdaj vrnili k temeljnemu poslanstvu, ki je karitativna in pastoralna dejavnost ter širjenje evangelija. Na drugi strani je bilo v zadnjih letih slišati tako zgodbe o duhovnikih, ki so vernike kar s prižnice pozivali, naj vlagajo v cerkvena podjetja, kot o (številnih) drugih, ki so nadrejene (zaman) opozarjali, da je ukvarjanje z ekonomijo in podjetništvom milijone svetlobnih let daleč od temeljnega poslanstva cerkve.


Slika: 7 smrtnih grehov, Jérôme Bosch-Les 7 Péchés Capitaux (wikipedia)

Za mnenje o zlomu cerkvenega gospodarstva smo zato zaprosili prav tiste, ki jih dogajanje najbolj neposredno zadeva že zato, ker so pač ves čas v neposrednem stiku z verniki. Duhovnike. Čeprav smo bili opozorjeni, naj si ne obetamo, da si bo kdo od njih upal javno spregovoriti, so se naši prošnji prijazno odzvali.

Njihova mnenja dokazujejo, da je v Cerkvi sicer res zmanjkalo kapitala, ostalo pa je še kar nekaj poguma za javno izražanje mnenja in za lastno razmišljanje. Poslej bo, obljubljajo skesani visoki cerkveni možje, spet več prostora tudi za pomoč, izobraževanje ter skrb za duše vernikov. Za vse tisto torej, kar naj bi bilo temeljno poslanstvo Cerkve; čeprav so nekateri v zadnjih letih na to morda nekoliko pozabili.
 
Poražena je množica ljudi!
Pater Branko Cestnik: »Cerkev na Slovenskem gotovo doživlja enega najtemnejših trenutkov v sodobni zgodovini. Ko ji je bilo v prejšnjih desetletjih težko, je bila žrtev zunanjih sovražnikov. Ti so jo tolkli s propagando in tudi fizično uničevali. Toda že leta 1958 je ljubljanski škof Vovk domnevno dejal: »Zmagali smo.«

Spoznal je, da komunizem Cerkve ne bo zrušil. Mariborska finančna afera, v mednarodnem tisku označena kot »sveti zlom«, pa je, tako je videti, v nekaj potezah zapravila moralni kapital prejšnjih desetletij. Temni trenutek je prišel od znotraj. Zmagal ni nihče.

Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke. Širše gledano je poražen vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve.

Pred nekaj leti sem v svoji redni rubriki v Družini odgovarjal na vprašanje, ali lahko kristjan voli levico. Neizogibno je bilo zapisati kakšno o slovenski levici in kulturnem boju med njo in Cerkvijo. V zaključku kolumne sem uporabil tehniko preobrata. Zapisal sem, da hudič nikoli ne prihaja predte kot vojak, s katerim se boš moral frontalno bojevati.

Hudič prihaja od zadaj, mogoče stoji ob tvoji rami, mogoče se pretvarja, da je tvoj soborec. Hotel sem reči, da v žaru kulturnega boja radi pozabimo, da naš glavni problem niso slovenski antiklerikalci, s katerimi se sicer veselo spopadamo v javnosti, naš prvi problem je naš greh, naša samozaverovanost. Za ponazoritev sem navedel dejstvo, da je naša, se pravi cerkvena firma T-2 na tiho postala največji distributer pornografije na Slovenskem. Takrat so me citirali številni mediji, sprožil se je val ogorčenih pisem bralcev in počutil sem se nekoliko pravičniškega.

Danes pa me je sram, da sem mnenje o T-2 objavil kot nekakšen privesek v neki drugi temi. V literarni obliki pikantnega preobrata. Korajže za kaj več ni bilo. Že takrat bi namreč cerkveni mediji morali z mastnimi naslovi in direktnimi udarci razgaliti neevangeljsko početje v mariborskem ekonomatu.

Ker smo raje gledali vstran, čeprav smo vedeli, je danes trenutek toliko bolj temen. Vzgajani smo pač bili, da se v lastno skledo ne pljuva. Vprašanje pa je, kaj je v tem primeru lastna skleda. Je to skleda neke sakralne strukture, ki kakopak računa na tisočletni čut za pokorščino, ali pa bi v tem primeru naša skleda morala biti skleda majhnih varčevalcev in delavcev.

Smernice iz Vatikana so stroge. Očitno se je odločil za kazen. Ne samo dveh predsednikov, Türka in Pahorja, tudi našo hierarhijo pušča pred svojimi vrati. Ko slovenskim svetim trgovcem ne da zatočišča in ko pusti, da informacija o njihovih denarnih akrobacijah pride v svetovni tisk, dovoli mehki linč.

Neusmiljena javnost – to je prva kazen Vatikana. Druge še pridejo in bodo manj vidne. Vprašaš se, kako se je to lahko sploh zgodilo? Vzorec mariborskega 'svetega zloma' ustreza vzorcu velikih tajkunskih zgodb, ki že vsaj tri leta polnijo stolpce naših časopisov. Vse je tu: najprej izvorni dobri namen, nato utopija neskončne rasti, vera v samoporojevajoči se denar, sledi nepreglednost in labirintskost lastniške mreže, na koncu zadolževanje, prikrivanje, zlom.

Rekel bi, ena izmed zgodb. Skoraj bi doživel olajšanje, češ, to se pač dogaja in zgodilo se je tudi Cerkvi. Češ, nihče ni osebno obogatel. Vendar je mariborska zgodba teološko paradigmatična tranzicijska zgodba. Kajti če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več.

Če človek izza oltarja tako dela, kako naj dela drugače prebrisanec iz sosednjega podjetja? V igri je podoba Boga. Ali je Bog gospodar vesolja, katerega moč naj se vidi tudi v krepkih škofijskih blagajnah, ali pa je Bog Elijev tihi šepet, katerega moč je velikemu svetu komaj opazna? Ali je kapital res znamenje Božjega blagoslova?

Izhod je v teologiji – v bogoznanstvu. Dobra teologija pomeni dobro pastoralo. Dobra pastorala med drugim pomeni smotrno uporabo denarja. Dejstvo, da je novi mariborski škof Marijan Turnšek eden naših najboljših teologov, se v tem temnem trenutku kaže kot svetloba na koncu predora.«

Tekst: ALMA M. SEDLAR, M. Č., S. F., Ž. K., T. H.


Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.

Revija Jana

http://www.seniorji.info/POKOJNINE_IN_FINANCE_Pohlep_-_drugi_smrtni_greh,_je_pokopal_cerkvene_holdinge